Zbita zemlja na vrtu: kaj jo povzroča?

Naši vrtički nam prinašajo veliko veselja, za njih pa moramo znati tudi skrbeti. Med drugim se lahko soočimo s težavami, kot je trda zemlja na vrtu, zaradi česar ne morejo rastline več uspešno rasti, naš pridelek pa je vse slabši. Korenine rastlin namreč potrebujejo več energije, da se ukoreninijo, zato jih poženejo manj, to pa pomeni tudi, da bodo vsrkale manj hranil ter vode. Tako se počasi prične njihovo hiranje, vendar pa obstaja nekaj rešitev, s katerimi lahko rešimo stanje. Zbita zemlja na vrtu se zgodi tedaj, ko se poruši ravnovesje med zračnimi žepki v prsti, vzrokov za to pa je lahko več, med drugim so najpogostejši:

• prst obdelujemo v nepravih pogojih, ko je preveč mokra ali presuha,
• bodisi nima dovolj organskih snovi,
• prepogosto jo obdelujemo,
• preveč hodimo po njej oziroma preveč težkih predmetov in orodij uporabljamo na njej,
• že po naravi ima tako strukturo (na primer vsebuje veliko glinenih delcev),
• močni nalivi

ter drugi razlogi. Tako lahko največ naredimo že s tem, da se izogibamo omenjenim slabim praksam. Če pa smo kljub temu že v situaciji, ko je zbita zemlja na vrtu že postala realnost, se poslužimo nekaterih ukrepov. Pri tem se je treba zavedati, da moramo temu nameniti dovolj časa in da rešitve ne bodo instantne.

Trda zemlja na vrtu je lahko preteklost

Ena izmed ključnih rešitev je dodajanje organske mase, kot je kompost, drobljeno suho listje ali šota ter drugi podobni materiali. Dodajajmo jih redno oziroma če je zbita zemlja na vrtu že prisotna, jih vkopljimo z lopato v nekaj centimetrov obstoječe prsti in mikroorganizmi bodo opravili svoje delo. Izogibajmo se umetnim gnojilom in različnim kemičnim sredstvom, ki zatrejo življenje v tleh, saj sicer ne bomo imeli tovrstnih pomočnikov. Uporabljajmo pa le vile in lopato ter ukrepajmo v pravem obdobju, ker škoduje tudi to, če prepogosto obračamo plasti preveč globoko ali če tla niso dovolj suha. Ko pride pomlad, rahljajmo le z vilami, v jeseni pa z lopato.

Naravni zavezniki ter preparati naravnega izvora

Poleg naštetega bodo naši največji zavezniki deževniki (ter razni mikroorganizmi), zato poskrbimo, da jih bo čim več. Razkrajajo namreč različne ostanke in s svojim delovanjem naravno rahljajo prst. Tisto, kar izločijo, je nadvse koristno tudi za sadike. Privabimo jih ter povečamo njihovo število ravno s tem, da imamo površine, bogate z organskimi snovmi. Kadar uporabljamo lopato, bodimo čim bolj pazljivi, saj jih lahko hitro ranimo in posledično poginejo. Ločiti pa moramo dve vrsti: poljski ter kompostni deževnik, in sicer slednji preživi izključno le v tem, kar nakazuje njegovo ime – v kompostu. Pomagamo pa jim lahko tudi v jesensko-zimskem času, ko lahko ostanejo aktivni, če imajo dovolj hrane oziroma če so tla prekrita s slamo, hlevskim gnojem ali rušo in tako zaščitena pred zmrzaljo.

Različni proizvajalci imajo tudi preparate, ki so nam lahko v pomoč, na primer kamninske moke, ki vsebujejo zeolit ali bentonit, ki sta naravnega izvora oziroma vulkanskega porekla. Ker pomagata zadrževati vodo, hranila, dušik ter razne elemente in jih nato dolgoročno sproščata, sta nadvse koristna tudi za rastline in še posebej priročna v času suše.

Pomoč z rastlinami oziroma zeleno gnojenje

Obstaja tudi metoda zeleno gnojenje, s katero posejemo določene rastline, kot je ajda ali modra facelija itd., ki s hitro rastjo prekrijejo površino, kasneje pa jih uporabimo kot organsko maso. Zasejemo jih bodisi spomladi, poleti ali pa jeseni. Spomladansko in poletno rastlinje bomo po nekaj tednih morali vkopati, jesenskega pa nam ni potrebno, saj rastline same odmrejo pri nizkih temperaturah. Zbita zemlja na vrtu nam tako s to in ostalimi opisanimi metodami ne bo več delala preglavic in bomo lahko uživali sadove svojega dela.